Temeljna čustva (zgodilo se je v Laškem)

V sredo in četrtek se je odvila v Laškem prva konferenca za razredni pouk – Utiramo poti učenju na razredni stopnji v organizaciji Zavoda za šolstvo. Toliko zanimivih, dobrih, navdušujočih idej na kupu! Organizatorjem pohvala, ker se je vse odvijalo tekoče in polno, vsebinsko bogato. Ko sem gledala program, mi je bilo na trenutke prav žal, da ne morem biti na več koncih hkrati!

So me pa v sredo preplavljala tudi zelo raznolika čustva – od veselja ob srečanju z nekaterimi ljudmi po dolgem času, prek navdušenja nad nekaterimi predavanji, do treme pred svojim nastopom.

No, danes en kratek izsek iz predavanja tudi tukaj. O čustvih v razredu, pri otrocih.

foto: http://www.totschooling.net/2017/03/emotions-printable-activity.html

Ker se vsak izmed nas srečuje z raznolikimi čustvi. V šoli je tega še več – so naša čustva, čustva učencev, staršev, sodelavcev … In kot je rekel ustanovitelj Alibabe, Jack Ma (iz predavanja Eone Craig na konferenci v Laškem) – za dobro prihodnost je potrebno pri ljudeh delati na »soft« vsebinah, kot so čustva, ustvarjalnost, kritično mišljenje, na stvareh, ki bodo manjkale robotom in strojem.

Učilnica je čustveni prostor znotraj katerega učenci doživljajo in izražajo različna čustva – od navdušenja nad učenjem, upanja na uspeh, ponosa na dosežke, do tesnobe ob velikih pritiskih, sramu ob neuspehu itd. Tu so tudi socialna čustva, vezana na sošolce in učitelje - empatija, jeza, zavist … Tretja čustvena plat življenja v učilnici pa so čustva, ki jih učenci prinesejo s sabo od zunaj, od doma in imajo tudi vpliv na njihovo učenje. (Pekrun, 2014)

Učitelj bi naj učence tudi vzgajal in jim pomagal prek raznih življenjskih problemov, zato bi jih moral čimbolj vsestransko poznati. Tu so učitelji razredne stopnje v prednosti pred učitelji predmetne stopnje, saj z učenci preživi več časa in v različnih situacijah. (Marentič Požarnik, 1988)

Zato je potrebno poznati čustva in čustveni razvoj otrok s katerimi delamo.

Poglejmo temeljna čustva, ki se razvojno pojavijo najprej, in je njihovo doživljanje in izražanje enako v vseh kulturah. Ta so pomembna za preživetje. Sestavljena čustva, kot so ponos, sram, krivda, zavist, se razvojno pojavijo kasneje, šele po drugem letu – izvorno niso pomembna za preživetje.

VESELJE je čustvo, ki ga oseba doživlja, kadar oceni, da je zadovoljila neko svojo pomembno željo.

Vesel otrok, si želi, da se z njim veselimo, saj mu je uspelo nekaj, kar je zanj pomembno. Prepoznavanje vloženega truda za dosego cilja otroka običajno še spodbudi, da bo tudi v prihodnje dosegel zanj pomemben cilj. Veselje je »osebna« nagrada za doseženi cilj. (Smrtnik Vitulič, 2011)

JEZA je čustvo, ki nastane, ko verjamemo, da nekdo ali nekaj neupravičeno ogroža naše pomembne želje ali vrednote. (Milivojević, 2008) Z jezo sporočamo svoje meje in je njeno izražanje lahko koristno, še posebej, če so načini izražanja jeze socialno sprejemljivi. Jezi se tisti, ki želi spremeniti svet v skladu s svojimi željami, vrednotami ali cilji in se ne počuti dovolj močnega, za spremembo.

Otroka, ki jezo izraža z nasilnim vedenjem, najprej zaustavimo, pomirimo in zaščitimo druge. Pogovorimo se šele, ko se pomiri. Pogovorimo se o poteku dogajanja, o tem kaj je doživljal in kako je izrazil jezo. Pogovor naj ne bo moraliziranje, ampak pomoč, da sam razmišlja o svojem vedenju in doživljanju. Hkrati pa sporočimo, da nasilno vedenje ni pravi način izražanja jeze in ga ne dovolimo. V pogovor o tem kaj se je zgodilo in kaj so doživljali, lahko vključimo tudi ostale udeležene.(Smrtnik Vitulič, 2011)

Ljudje doživljajo ŽALOST, ko ocenijo, da so neupravičeno izgubili nekaj, kar je zanje pomembno. Pri žalovanju je pomembna možnost pogovora o izgubi ali smrti, a le, če otrok v to privoli.

STRAH je čustvo, ki je povezano z nevarnostjo. Ljudje doživljajo strah, kadar verjamejo, da niso dovolj sposobni, da bi se spoprijeli z nastalo situacijo, saj naj bi presegala njihove zmogljivosti. (Milivojević, 2008) Zmeren strah poveča učinkovitost, premočan pa nas ohromi. Razlikujemo več vrst strahu, kot so na primer anksioznost, zaskrbljenost, socialna plašnost in trema, panika, fobija. V šoli se STRAH pojavlja kot SOCIALNI STRAH (pred izgubo vpliva, zavrnitvijo sošolcev, njihovo agresivnostjo, trpinčenjem, nepriznavanjem, posmehom s strani sošolcev ali učitelja) in STORILNOSTNI STRAH (zlasti v situacijah preverjanja in ocenjevanja – strah pred neuspehom, nizko oceno, da ne bi »odpovedal«).

Storilnostni strah je tem večji, čim pomembnejša je situacija v očeh učenca. (Marentič Požarnik, 2000)

V prihodnje nadaljujemo na temo čustev in kako z njimi ravnati, oziroma kako se spopadati s čustveno regulacijo v šoli.

V branje na današnjo temo:

Marentič Požarnik, B. (1988). Dejavniki in metode uspešnega učenja. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, oddelek za pedagogiko

Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS

Milivojević, Z. (2008). Emocije: Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad : Psihopolis institut.

Smrtnik Vitulić, H. (2007). Čustva in razvoj čustev. Ljubljana: Pedagoška fakulteta

Smrtnik Vitulić, H. (2011). Spoznavanje otrok v razredu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta