Kako se je že začelo?
Najbrž takrat, ko sva bili z Ines še majhni in sva se igrali. Na omaro sem zalepila list papirja in jo učila vsega mogočega. Potem sem se zelo rada učila sama. Vse me je zanimalo. Do najmanjših potankosti. In v vsem sem se želela preizkusiti. In tako je nastala pestra paleta izkušenj na mojem platnu. Razredni pouk je bil študij in ob njem še masikaj zraven, a če ne bi bilo Polone, kjer sem imela čast opravljati pripravništvo, verjetno ne bi bila učiteljica, ampak kdo ve kaj. Tako pa mi je Polona pokazala kako fajn je biti učitelj in ponujati otrokom to paleto in platno in jim pomagati ustvarjati njihove zgodbe, graditi ideje in jih spodbujati v iskrivih idejah. Danes mi Danila zagotavlja ta prostor, kjer sem lahko ustvarjalna in slikam nove zgodbe. Morda pa kareta prižge iskrico, lučko še v očeh koga drugega.
