Še o slikanicah

O vrstah slikanice

Ko smo bili v prejšnji objavi že pri Bologni, ki je tako na sejmu kot v knjižnicah in knjigarnah bogata s slikanicami, in knjižnem sejmu, ki je nekaj dni nazaj potekal v Ljubljani, naj povem, da se korak za korakom vseeno premikamo in postaja dostopnost raznovrstnih slikanic pri nas vedno večja. Tudi knjižnice so vedno bolje založene z raznovrstnimi slikanicami. Kakšne pa so slikanice za otroke?

Lahko jih ločimo glede na starostno stopnjo, kjer se začne z leporellom (kartonasto harmonikasto zloženo knjigo za najmlajše), nadaljuje s »pravo knjigo«, kjer otroci med 2. in 4. letom lahko kartonaste strani v knjigi obračajo kot v »pravi« knjigi, in na koncu pride še slikanica s tankimi listi, kar najpogosteje srečamo kot slikanico.

Poleg klasične leposlovne slikanice, ki je v slovenskem prostoru najbolj prisotna, in jo zato običajno enačimo s pojmom slikanice, pa obstaja več. M. Kobe povzame značilne podskupine sodobne slikanice, ki je prisotna v svetu:

• Avtorska slikanica,

kjer je ustvarjalec slikanice, tako ilustrator kot pisec besedila, ena sama oseba - primer na fotografijah - S. Makarovič: Maček Titi, M. Osojnik: To je Ernest.

• Aktivizirajoča slikanica

otroka spodbuja k domišljijski igri, bralca aktivira na različne načine: z abstraktnimi ilustracijami izzove dokončno definicijo oziroma lastno interpretacijo upodobljenega; neposredno ga nagovarja skozi vprašanja v besedilu ali sliki; od bralčevih odločitev je odvisen potek zgodbe; z razrezanimi listi na pasove, kjer bralec sam sestavi poljubno ilustracijo ali besedilo; slikanica brez besed itd. Pri nas ni prevladujoč tip slikanice, nekaj tovrstnih pa se najde: slikanica – pobarvanka (T. Pavček, M. Manček: Domače živali), plakatno zasnovana Aladinova čudežna svetilka (S. Makarovič, T. Kržišnik), slik-slik sestavljanki oziroma »prostorski« slikanici Cufek modrijan in Cufek v živalskem vrtu (F. Lainšček, M. Manček), 1001 pravljica Lile Prap idr.

• Klasična slikanica

v slovenskem prostoru nedvomno dominira. Likovni in besedilni element slikanice lahko načeloma obstajata vsak zase in ju ustvarita dva avtorja.

• Naslovniško odprta slikanica

je poseben tip slikanice, ki ni namenjen samo mladim bralcem. Gre za bodisi slikaniško obdelana klasična nemladinska dela bodisi slikanice s kompleksnim sporočilom in razvidnimi simbolnimi dimenzijami. (G. Strniša: Jedca mesca, Martin Krpan v različnih izvedbah, slikaniško izdane verzije del F. Prešerna, ipd.) (Kobe, 1987)

V navezavi na štiri zgoraj navedene tipe slikanic, lahko omenimo še pop-up slikanico (3D slikanico), ki bi lahko spadala med aktivizirajoče slikanice.

Prav avtorska, aktivizirajoča in naslovniško odprta slikanica, ki so v nasprotju s klasično slikanico pri nas redkeje zastopane, se zdi, da kažejo na razvoj slikanice, na to, da se je slikanica premaknila od tradicionalne, klasične slikanice, ki bi jo v primerjavi z ostalimi tremi lahko imenovali zgolj ilustrirana knjiga, torej besedilo in ilustracija, ki lahko funkcionirata tudi vsaka zase. V primerjavi s klasično, so druge tri inovativne in drugačne: avtorska slikanica glede na odnos med besedilom in ilustracijo; aktivizirajoča slikanica glede na komunikacijo z bralcem; naslovniško odprta slikanica pa predvsem vsebinsko.

Zdaj pa le v knjižnico ali knjigarno in ponudite otrokom še kakšno slikanico, ki bo zbudila njihove čute in literarnoestetsko doživljanje še na drugačen način.